go to the original language article
Madrid – EU se nahaja v procesu oblikovanja novega pristopa za obravnavo svojih odnosov s državami Sahela v trenutku, ko je razdalja do Malija, Burkine Faso in Nigra bolj kot očitna, hkrati pa se zavedajo, da je treba govoriti z vojaškimi vodstvi, ki jih upravljajo, in med Evropejci, zlasti južnimi partnerji, se pojavlja začetni strah pred rusko prisotnostjo v tej regiji in grožnjami, ki izhajajo od tam.
Odgovoren za oblikovanje tega novega ‘pristopa’ v evropskem žargonu je posebni odposlanec EU za Sahel, Joao Cravinho, ki je na položaju od decembra lani in je med svojim obiskom v Madridu pojasnil, da je še vedno v fazi poslušanja, da bi lahko zbral vse elemente, ki mu omogočajo pripravo dokumenta.
Njegova naloga je “vzpostaviti dialog z vsemi državami Sahela”, vključno s tremi državami osrednjega Sahela, ki jih trenutno upravljajo vojaške vlade, ter “širšo sosednostjo”, pojasnjujejo za Europa Press viri iz Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS), pod katero spada Cravinho, nekdanji minister za zunanje zadeve Portugalske.
V “srcu” novega pristopa, navajajo viri, bo “identifikacija skupnih interesov” s temi državami “kot osnova za morebitno sodelovanje” v prihodnosti, hkrati pa jasno poudarjajo, da “se bo razlikovalo od države do države glede na različne kontekste Sahela”, regije, ki se začne v Mauriciju in konča v Sudanu.
POGOVARJATI SE Z VOJAKI
Da bi našli te skupne točke, kot je trdil Cravinho na dogodku, ki se ga je udeležil v EsadeGeo, je potrebno govoriti z vojaškimi vodstvi. “Ne moremo si privoščiti luksuza, da rečemo, da nam niso všeč, ker nosijo uniforme,” je dejal odposlanec EU, med drugim zato, ker “ti režimi, ki so prišli na oblast na neustaven način, ne bodo izginili čez noč”.
Po njegovih besedah, če je kaj opazil v mesecih, ko je na položaju in v stikih, je, da je evropski dialog z državami osrednjega Sahela “bil zelo degradiran”, predvsem zaradi “medsebojne nezmožnosti poslušanja drugega in razlaganja, kar je za nas pomembno”.
V teh državah ni bilo dobro razumljeno, kaj Evropejci želijo, in celo so z nezaupanjem gledali na njihovo ponudbo pomoči, ker so menili, da je za tem neka “agenda”, medtem ko po besedah Cravinha Evropejci nimajo “ničesar, kar bi skrili”, čeprav imajo interese, kar zadeva stabilnost Sahela.
PRISTOP K RUSIJI NE DELUJE
Ob tem je jasno povedal, da “je bolj koristno, ko to razložimo in iščemo konvergenco” z interesi teh držav, še posebej, ker, po njegovem mnenju, začnejo ugotavljati, da njihov pristop k Rusiji, zlasti v primeru Malija in v manjši meri Burkine Faso in Nigra, ne prinaša pričakovanih rezultatov.
Ena od razlogov za val državnih udarov, ki so se začeli v Maliju avgusta 2020 in se končali v Nigeru julija 2023, z drugim udarom v prvi državi in dvema tudi v primeru Burkine Faso, je bila prav nezadovoljstvo vojakov s tem, kako se je potekala borba proti džihadizmu.
Te tri države so se trenutno spremenile v glavno teroristično prizorišče na svetovni ravni. Po Indeksu globalnega terorizma 2025 je ta regija predstavljala 51 % smrtnih žrtev na svetovni ravni in 19 % napadov. Poleg tega je pet od desetih držav, ki jih najbolj prizadene terorizem, v tem delu Afrike, Burkina Faso pa je najbolj prizadeta država na svetu.
Vojaški odgovor ni dovolj in ruska podpora ima “meje”, opozarja Cravinho
Vojaške vlade so v Zahodu, in še posebej v Franciji, svoji nekdanji kolonialni moči, videle enega od odgovornosti za poslabšanje situacije, ob neuspehu različnih protiterorističnih operacij pri zajezitvi širjenja džihadizma. Zato so vse prekinile odnose s Parizom in prisilile umik francoskih vojakov, kar je v primeru Malija veljalo tudi za misijo OZN, prav tako pa tudi za misijo EU, ki je prav tako morala kasneje končati svoje misije v Nigeru.
Te tri države so se nato obrnile k Rusiji, ki jim je nudila vojaško podporo tako v obliki opreme kot v konkretnem primeru Malija, v obliki enot, z razporeditvijo plačancev skupine Wagner, ki je zdaj preoblikovana v Africa Corps in pod nadzorom ruskega ministrstva za obrambo. Po besedah Cravinha so zdaj zavedni, da vojaški odgovor sam ni dovolj in da ima ruska podpora “meje”.
V tem smislu je bil prepričan, da se bo EU morala v nekem trenutku lotiti vprašanja varnosti v Sahelu, čeprav trenutno ni prostora za “evropsko intervencijo”, vendar bo potrebno “vojaško podpreti” te države, ki so, po njegovem mnenju, zdaj “bolj odprte” kot so bile prej.
TREBA JE RAZUMETI NJIHOV SUVERENISTIČNI DISKURZ
Po drugi strani je Cravinho opozoril, da mora EU “resno jemati” suverenistični panafrikanistični diskurz, ki ga uporabljajo vojaške vlade, za katere je “zelo težko sprejeti humanitarno pomoč”, saj to razkriva njihovo nezmožnost reševanja težav, vendar bolje vidijo razvojno pomoč.
Tako je zagovarjal, da gre za nekaj, kar mora EU “znati obvladovati in to početi na občutljiv način”. V tem smislu je opozoril na potrebo po iskanju novih instrumentov sodelovanja s temi državami. Trenutno, je dejal, se evropsko razvojno sodelovanje osredotoča na velike projekte, kot so tisti, ki jih financira Global Gateway, “malo združljivi z realnostjo” v Sahelu, ali na humanitarno pomoč.
Med obema je ogromna razdalja, zato EU že dela na “razvoju bolj ustreznih instrumentov”, je dejal. “To bo vzelo čas,” je priznal Cravinho, pri čemer je poudaril, da “je Sahel dober primer, zakaj potrebujemo drugačno vrsto sodelovanja” v EU.
Prav tako je opozoril na pomen prispevanja k razvoju teh držav, kjer je prebivalstvo večinoma mlado in kjer pomanjkanje priložnosti mnoge žene k iskanju boljšega življenja drugje, vključno z Evropo. V tem smislu je Cravinho opozoril, da “če ne znamo delati v Sahelu in s Sahelom, bodo migracijske dinamike nadaljevale”. (14. april)